PRISPEVKI DARJE

Dopust z možgani na off?!

(15.5.2017)

Moje letošnje leto je / bo prepojeno s šahom kot še nikoli. Ker se želim vrniti v igralne šahovske arene, sem se zavestno odločila svoj celoten letošnji dopust nameniti turnirjem in treningom. Ker bo pri tem skozi vse leto najbolj “trpela” družina, je padla še ena odločitev – pojdimo na dopust, brez šaha. In smo šli, misleč, da je dopust z možgani na off in otročki na plaži, možen. Dopust je bil skrbno načrtovan, a sem se v eni stvari uštela. Ko je predsednik mojega dolgoletnega hrvaškega kluba ŠK Goranka (Ravna Gora) slišal, da bom dopust preživljala na Lošinju, v času hrvaškega pokala in festivala, je pričel z akcijo. Ni bilo potrebno vložiti veliko napora in že me je prepričal – odigrala bom štiri partije šaha v pospešenem tempu.

l1

Mali Lošinj me s svojimi turističnimi lepotami navdušuje že tretje leto zapored. Obenem na hrvaškem pokalu ali festivalu dosegam dobre rezultate in kar je najpomembneje: igram v moški konkurenci. Hrvaški kolegi v organizaciji turnirjev, zaradi svojih naravnih danosti (morja) praktično nikoli ne razočarajo. Tudi letos je bilo tako: hotelska kompleksa Aurora in Vespera (dobre 4 zvezdice) nedvomno sodita med boljše hotele na otoku. Slednji je še posebej priljubljen med družinami, saj je s pestro animacijsko ponudbo zelo prijazen otrokom (večkrat preverjeno in toplo priporočam).

Na festivalu sem šahirala le do dve uri dnevno, kar je posledično pomenilo izobilje časa za družino in prostočasne dejavnosti. Vsak trenutek je bil maksimalno izkoriščen in dobro preživet. Otroka sta bila navdušena nad bazenom, morsko plažo, izleti, vožnjo s kolesi, nad igrali, otroškim diskom, vrhunsko hrano…in predvsem nad celodnevno družbo staršev.

l2

Tudi jaz sem prišla na svoj račun: toliko svežega, morskega zraku, se med tekom še nisem nadihala. Kombinacija čudovitega vonja borovcev in čistega morja je preplavil vsako poro mojih dihal in v mi v telo vnesel mir. Bolje kot vsaka omamna substanca. Več kilometerski tek ob obali morja (vsaj zame) predstavlja najboljšo možno individualno športno aktivnost. Če temu dodam še dobro glasbo, sem v življenju zadovoljna. Vedno znova sem presenečena, kako malo pravzaprav potrebujem, za čisti občutek sreče.

l3

Na festivalu mi je bila naklonjena še šahovska sreča. Z ekipo ŠK Goranka smo osvojili 2. mesto v festivalski skupini. Konkurenca sicer ni bila številčna (nastopilo je 5 ekip), a vendarle se je bilo potrebno za osvojeno mesto maksimalno potruditi. Če bi naša ekipa nastopala v osnovni, večkrat preverjeni, postavi, bi se brez sramu lahko spogledovali s prvim mestom. Kakorkoli, odigrane partije so zame pomenile dober trening. Vesela pa sem bila tudi druženja z dolgoletnimi hrvaškimi šahovskimi prijatelji.

l4

In še nekaj besed o samem prvenstvu: kot že rečeno, hrvaški kolegi najpomembnejša državna ligaška prvenstva organizirajo na najvišjem nivoju in na najboljših lokacijah. Največkrat so to obmorska mesta (kako tudi ne, glede na to, da hrvaška obala velja za eno najlepših na svetu) v najlepšem letnem času (pomlad / jesen). Že drugo leto zapored se v sodelovanju s Hrvaško šahovsko zvezo, z odlično organizacijo lahko pohvali Šahovski klub Lošinj. Resnično upam in jim želim, da bodo tako zelo uspešni v organizaciji turnirjev tudi v prihodnje. Potencial je izjemen.

Kar visoko cenim pri hrvaških kolegih in močno pogrešam pri nas v Sloveniji, je kakovost hrvaških lig, natančneje hrvaškega pokala. Hrvaški “kup” igrajo praktično vsi hrvaški velemojstri. Žal mi je, da tega ne morem reči za slovenski pokal, kjer velemojstrov praktično ni več. V lanskem letu so je slovenskega pokalnega prvenstva udeležila ekipa ŠK Ljubljana-DUOL s štirimi velemojstri. Prepričljivo so zmagali, a so bili malodane tarča posmeha v smislu, da na tovrstno “drugorazredno” tekmovanje klub pošilja tako močno ekipo. A vendarle ne pozabimo, da je pokal Slovenije nekoč veljal za prestižno slovensko šahovsko tekmovanje, ki smo ga z leti uspeli povsem razvrednotiti. Moja ocena je, da smo razvrednotili tudi pomen velemojstrstva v Sloveniji, ki ga bodisi ne cenimo dovolj ali pa ne na pravi način. Hrvaška nam je v teh pogledih vsekakor lahko za vzgled. Osebno se od sosedov vedno znova nekaj naučim in že prihaja čas, ko bom to lahko pokazala in uporabila pri nadaljnjem razvoju šaha v Sloveniji. Možgani očitno niso nikoli na off. 😉

l5

(Avtor zadnje fotografije: ŠK Lošinj)

Tek k cilju

(7.5.2017)

tek1

Že vse življenje se imam za športnico, z vzponi in padci. Otroštvo in mladost sem preživela na podeželju, v čudoviti naravi, ki me je kar vabila na dolga potepanja lahkih nog. Prednost je bila tudi ta, da smo imeli na osnovni šoli vsestranske in zelo aktivne učitelje, še posebej Vinka Kobeta. Pod njegovo taktirko je bil praktično vsak učenec dejaven pri vsaj enem šolskem športu: nogometu, rokometu, namiznem tenisu, krosu, streljanju, sankanju ali šahu. Prav vse, razen krosa sem oboževala in bila v njih celo uspešna. Kros pa mi nikakor ni šel od nog. Groza me je bila športnih dnevov, kjer so bili na sporedu kros, tek na 400 metrov in tek na 60 metrov. Karkoli drugega bi lahko počela, le tekla ne. Pri teku sem bila ranljiva, premagljiva in zato ga nisem marala. Vedno sem cepetala, da me bo prav tek stal naslova športnice šole. Zahvaljujoč šahovskim dosežkom in kljub dejstvu, da nisem hitro in dobro tekla, sem bila večkrat športnica šole. Pri tem ne smem pozabiti, da je bila konkurenca res zelo huda, saj so bili nekateri učenci regijski ali celo republiški prvaki v tej ali oni disciplini.

tek4

Zanimivo je, da pri ekipnih športih nisem imela težav s tekom – lahko bi tekla ves dan. Žoga, adrenalin in igranje za ekipo (ne zase) me je motiviralo in zamotilo od “dolgočasnega, monotonega” teka. Ekipne športe sem imela res zelo rada. Tudi po koncu osnovne šole smo v domačem kraju redno igrali nogomet ali rokomet. Celo na domači terasi je bilo nekaj let nadvse popularno igranje košarke. V poletnih mesecih so se ob večernih urah pri nas doma zbirali turisti in domačini. Vse do poznih večernih ur smo igrali napete tekme. Zmagovalci so uživali v nepremagljivosti, v najboljšem primeru so prejeli zaboj hmeljske tekočine. Spomnim se, da sem si vsaj dvakrat v košarkarskih tekmah zvila nogo in prejela mavčno oblogo.

Srednja šola je zame pomenila športno mrtvilo. Zelo sem pogrešala športno druženje in ekipne športe. Razen redne šolske telovadbe in namiznega tenisa v internatu, nisem našla primernih športnih somišljenikov. Več let sem za ekipo dijaškega doma Vič igrala namizni tenis (dvojice). Igrala sem celo proti nekaterim najboljšim igralkam slovenskega namiznega tenisa. V posebno čast pa si štejem treninge z Bojanom Tokičem, ki je bival v istem domu. Njegovi treningi z nami so izgledali nekako tako, da smo mi odbijali žogico s ploščatim delom loparja (torej normalno), medtem ko je Bojan igral z robom loparja in zmagoval. Pri šahu je bila situacija seveda obrnjena, lahko sem igrala miže in zmagovala. V šahu smo bili dve leti zapored vseslovenski prvaki med dijaškimi domovi.

Verjetno sem prav v tem obdobju pričela razvijati svoj športni individualizem. Čedalje več časa sem zavestno posvečala šahu in pri tem odkrivala, kako pomembna je fizična kondicija. Ob koncu srednje šole sem v svoje vsakdane uvedla plavanje, aerobiko in, ne boste verjeli, tek. Forma je bila iz dneva v dan boljša, počutje pa svobodnejše. Šport, še posebej tek, mi je pomagal, da sem brzdala raztreseno 17-letnico pred maturo in vzgajala bodočo državno člansko prvakinjo v šahu. Tekla sem lahko kadarkoli, kakorkoli, kjerkoli in s komerkoli. Pri tem pa nisem imela nikakršnega stroška. Vse je bilo zastonj.

tek3

Tek me je pričel osvobajati. Vsak korak, je bil korak v boljšo prihodnost, z zavedanjem preteklosti. Med tekom sem lahko oboje mirno analizirala, pri tem pa odložila energijo, ki mi je sicer zakrivala čistost misli. Tekla sem počasi, svoj tempo. Prilagajala sem se izključno sebi in ta občutek mi je postajal všeč.

V času študija sem si kot nadgradnjo omislila še vpis v fitnes. Nekako sem opustila misijo teka “kadarkoli” in mrzle tekaške dneve v naravi zamenjala s  tekaško stezo v topli dvorani. Ne vem, kakšno je vaše mnenje, a moje je, da je tek na tekaški stezi lažji. Porabiš manj odrivne energije. In nimaš svežega zraku in energije narave. Je pa prednost fitnesa v tem, da na vseh možnih aparatih odkrivaš in oblikuješ mišice, za katere sploh še slišal nisi.

Leta so šla naokoli in pričel se je materinski fitnes. Še dobro leto pred rojstvom Ana Gaje sem bila nadvse športno aktivna. Tudi v času nosečnosti sem pridno, vse do sedmega meseca, kolesarila v službo. Rodila sem dva čudovita otroka in prepričana sem bila, da se bom spet takoj vrnila nazaj. V formo, tako kot v službo, po le petih mesecih porodniške. Nastopilo pa je obdobje, ko sem povsem pozabila nase in na svoje telo. Predolgo sem ga pustila spati v pisarni in doma. Ne vem, ali je šlo za poporodno utrujenost brez dna ali morda zgolj za izgovore. Saj ne, da nisem bila aktivna. Bila sem, morda celo preveč … a na področjih, ki me niso energetsko polnili. Ob vsem tem pa se seveda še nisem nikakor hotela odreči dragocenemu času z otroci. Pozni popoldnevi so bili tako namenjeni družini, ob večerih pa me je dobesedno pobiralo. Vedno znova sem bila besna nase, kako nimam energije, volje in trme, ki so tako značilni zame. Tolažila sem se, da moram sama nase še malo počakati. Da na koncu, vendarle čas naredi svoje. Seveda času nisem zaupala v celoti, nekaj sem morala dodati sama. Spremenila sem nekatere navade. Iz prehrane sem izločila sladkor in ogljikove hidrate. V pisarno v 5. nadstropju sem pričela hoditi peš. In čas je pričel znova postajati moj zaveznik. Vztrajnost se je počasi, a zanesljivo pričela obrestovati.

Letošnje leto je zame prelomno. V februarju sem pričela znova počasi teči. Že slabi trije kilometri, so bili zame velik uspeh. Tudi stresna selitev je imela pozitivno plat: neposredno bližino narave in reke. Vsi izgovori so pričeli bledeti. Stvari so znova postale preproste. Kilometer za kilometrom napredujem vsak dan. Želim živeti in biti polna energije. Želim biti dobra mama, šahistka, sodelavka, športnica, trenerka, ambasadorka, želim biti! In zato tečem… iz pisarne, tečem v večernih urah, ko otroci spijo in tečem tudi takrat ko so budni. Hočem teči, hočem se osvoboditi. Tečem k cilju.

tek2

Bobi na moj način…

(1.5.2017)

Šah igram od svojega sedmega leta in že zelo zgodaj je v moje življenje “stopil” Robert James Fischer – Bobby (Bobi). Z njim me je prvič seznanil moj (zdaj žal že pokojni) trener Zlatko Bašagič. Bila je ljubezen “na prvi pogled”. Kakšne umetniške kreacije je izvajal v siciljanski obrambi, kjer je kot beli pričaral čudovite zmage z žrtvami kmetov in lahkih figur. Izjemno zahtevne variante sem igrala le zato, da bi bila vsaj malo podobna Bobiju. Seveda sem kaj kmalu spoznala, da nisem edina… Veliko mladih, če ne kar večina, je vzornika našla v Fischerju. Desetemu svetovnemu šahovskemu prvaku, genijalcu ali norcu, ki ima to moč, da te nikakor, ampak res nikakor ne pusti ravnodušnega.

bobi1

Srednjo šolo sem obiskovala v Ljubljani. In to znova le zaradi šaha, saj mi je prestolnica omogočala razvoj v LŠK Iskra (pozneje Metalka trgovina). Seveda, če bi bila odločitev zgolj v rokah moje mame, bi se šolala na gimnaziji v Črnomlju. Tako pa sem morala najti alternativo gimnaziji. Po uspešno opravljenih sprejemnih izpitih sem bila sprejeta na SŠOF (Srednja šola za oblikovanje in fotografijo). Odločitev za to šolo še danes vidimo kot eno najboljših v svojem življenju, saj se sadovi bogatih življenjskih izkušenj in prijateljstev kažejo še danes. Kakorkoli, vrnimo se nazaj k Bobiju. Ta me je namreč tako prevzel, da sem v 3. letniku SŠOF pri svojem najljubšem profesorju (tudi razredniku) Blažu de Gleriji pričela ustvarjati celostno grafično podobo na temo Bobija. V tistih časih sem bila namreč trdno prepričana, da se bom v neki fazi življenja ukvarjala s turizmom in bom imela mini hotel, v celoti posvečen šahu. Enkrat lahko ugibate, kako bi hotelsko turistično dejavnost poimenovala… Bobi seveda. No, hotela še nimam, ima pa moja družina na Kolpi (Turizem na vasi Kapš) lično urejene sobice, ki so jih na mojo pobudi poimenovali po šahovskih figurah.

Leta sem hrepenela, da bi Fischerja spoznala v živo, ali ga vsaj videla za trenutek, da bi si o njem lahko ustvarila neko svoje osebno mnenje. Motilo me je, da je čedalje bolj postajal neulovljivi mit. Pravzaprav sem bila jezna nanj, da je sploh prenehal šahirati in še huje, da nismo vedeli, kje pravzaprav sploh je. Zdelo se mi je neodgovorno, da nekdo, ki je bil tako predan kraljevski igri popolnoma izgine iz šahovskih aren in ne vrača šahu tistega, kar mu je dal. Zaradi vsega tega me je Fischer, na eni strani pričel begati, na drugi pa me je še bolj mikal. Razen občasnih, skopih informacij, o nekdanjem prvaku nismo vedeli ničesar. Čedalje bolj se je o njem ustvarilo prepričanje, da Fischer ni normalen, kar je podkrepil s svojimi redkimi komentarji v živo ob napadu na WTC septembra 2001 in problematiko židovstva. Kljub temu je Fischer v mojih očeh še naprej veljal za junaka, ki ga je potrebno ujeti…

Žal se je ta up razblinil v začetku leta 2008, ko je svet pretresla novica o njegovi smrti. Pa kako je to mogoče, sem se spraševala, saj je bil še mlad… lahko bi se še vrnil in pokazal vsemu svetu, da je najboljši. Kmalu je sledil hladen tuš… Bobi se ne vrača. Zdaj ko gledam nazaj, se mi zdi, da je prav on odprl turnejo umiranja nesmrtnih (Michael Jackson, Withney Houston in moji dve babici). Žalostno, a resnično. Odhajati so pričeli največji in najboljši, tisti ki so krojili naše svetove. A svet se v vrtincu časa vrti dalje.

Miniti je moralo natanko osem let, da sva se z Bobijem ponovno srečala, na najin način. Ko se je izvedelo, da bo dvoboj za naslov svetovnega prvaka med Carlsenom in Karjakinom potekal v New Yorku, sem bila odločena, da je to pravi trenutek, da končno obiščem veliko jabolko. Aha, sem omenila že, da je tudi tema moje magistrske naloge povezana s Fischerjem? Če bo komisija potrdila temo, bo naloga luč sveta zagledala do konca maja. A več o tem, kdaj drugič.

Moj prvi obisk New Yorka je bil povsem posvečen šahu oziroma natančneje rečeno Fischerju. Opremljena z znanjem vseh knjig o Fischerju, sem želela občutiti duh mesta, v katerem je živel Bobi.

bobi

Novembra 2016 (v času volitev, ko smo dobili prvo damo Melanijo Trump!) sem obiskala vse parke, v katerih je šahiral, klub, ki ga je obiskoval in kar je najpomembneje – spoznala sem njegovega trenerja in zaveznika, Williama Lombardya. Neponovljivo!

bobi3

Le nekaj mesecev pozneje (februar 2017) sem v Moskvi obiskala še šahovski klub (daleč najlepši klub, kar sem jih doslej videla), kjer je komaj 14 letni Bobi šahiral z ruskimi šahisti (slika spodaj).

bobi5

To je bilo le malo pred tem, ko je Bobi prvič (a ne zadnjič) obiskal Slovenijo. Prav v Portorožu, če niste vedeli, je Fischer leta 1958 s petnajstimi leti osvojil naslov najmlajšega velemojstra (dokler Judit Polgar leta 1991 in pozneje Sergey Karjakin leta 2002 nista podrla rekorda). Vedno kadar sem v Portorožu ali na Bledu me misli ponesejo v idiličen konec 50-ih in začetek 60-ih let, ko je bila Slovenija z dr. Milanom Vidmarjem na čelu svetovna velesila v organizaciji najpomembnejših šahovskih turnirjev. Hotel Palace (danes Kempinski) v Portorožu in Hotel Toplice na Bledu sta namreč gostila najeminentnejše šahiste vseh časov (Aljehina, Talja, Fischerja, Petrosjana – vsi svetovni prvaki). Bo spet kdaj tako?

Leta 2015 je na Islandiji (Rejkyaviku) potekalo ekipno evropsko prvenstvo v šahu. Ker me v ekipi ni bilo, sem zamudila enkratno priložnost, da se grem Bobiju poklonit na njegovo zadnje počivališče. Ko sem izvedela, da sodelavka Melita potuje na daljši dopust na sever sveta, sem jo prosila za “manjšo” uslugo. Želja, da se na grob mojega junaka položi cvetje, je bila prav v teh dneh izpolnjena. Hvala Meliti!

Zdaj je čas, da poglavje, o iskanju Bobija končno zaprem. Našla sem ga, pravzaprav je bil vedno tu.

bobi fišer